Kirurgija

Cilj podaljšanja klinične krone je preoblikovanje, premikanje ali spreminjanje dlesni in je nujen, kadar ostane premalo zoba v ustih, da bi ga lahko predvidljivo in kvalitetno popravili. V takem primeru je potrebno zdrav del zoba osvoboditi dlesni in kosti da lahko gradimo restavracijo (prevleko, onlaj ali plombo) na zdravi osnovi. Da je premik dlesni trajen, je zato potrebno preoblikovati tudi spodaj ležečo kost. Postopek opravimo v lokalni anasteziji, na želeno mesto premaknemo dlesen, malce prilagodimo kost in zašijemo. Šive poberemo v času med 4 do 10 dni po posegu, rana pa se celi od 4 do 6 tednov.
V času celjenja je možno nekaj pooperativne občutljivosti, vendar je bolečina navadno manjša in zadostujejo navadni analgetiki brez recepta.

Rezultat, ki ga s tem posegom dosežemo je, da je dlesen sedaj nižje in se lahko na zdravi del zoba predvidljivo napravi novo krono.

Postopek je potreben tudi, ko imajo mehka tkiva nepravilno lego ali ko je potrebno predvidlijivo preoblikovati dlesen za boljši estetski učinek. V nekaterih primerih, se za tak manjši poseg odločimo tudi,  ko si želimo zagotoviti natančnejši odtis za prevleke. Večinoma je tak poseg manjši s katerim z elektronožem ali skalpelom in šivanjem malce preoblikujemo dlesen. Celjenje je hitro in tudi pooperativne bolečine so manjše, kot če je potrebno preoblikovati tudi kost. Včasih je mogoče da so po posegu občutljivi tudi zobje, vendar se to s časom zmanjšuje.

Za kako obsežno podaljšanje se bomo odločili glede na vaše stanje in potrebe.

Če vam je bil predlagan postopek podaljšanja klinične krone, vam svetujemo da ga opravite. S tem postopkom si zagotovimo optimalne pogoje za izdelavo novega zoba. Brez podaljšanja klinične krone uspeh morda ne bo tako dober in dolgotrajnost izdelka močno zmanjšana.

Navadno se pri zdravljenju parodontalne bolezni po higienski fazi in doslednem izvajanju navodil za čiščenje, stanje izboljša. Če pa, kljub vsem naporom, dlesni še vedno krvavijo in so prisotni parodontalni žepi, ki presegajo globino 4 mm, je čas za kirurško zmanjšanje teh žepov.

V lokalni anesteziji, kirurško odstranimo kronično vneta tkiva, malenkost preoblikujemo kost in jo po potrebi tudi dogradimo ter na ta način zmanjšamo globino žepov. S tem ustvarimo pogoje, da si tkiva opomorejo in da se lahko ustna higiena izvaja bolje in učinkoviteje, kar nam zagotavlja dolgoročno uspešnost.

Umik dlesni predstavlja težavo iz več vidikov. Lahko je le estetska težava, ki je moteča pri nasmehu, lahko pa poleg tega povzroča tudi težave pri hranjenju, saj so taki zobje velikokrat zelo občutljivi na hladno in skelijo. Zaradi porušene arhitekture dlesni, je ustnemu okolju izpostavljen zobni cement, ki je veliko bolj občutljiv na kisline kot zobna sklenina, kar lahko vodi v koreninski karies. Prav tako pa je izvajanje ustne higiene na teh delih otežkočeno.

Ko opazite tovrstno težavo je modro poiskati vzrok in ga odpraviti, da se umikanje dlesni ustavi. Za povrnitev na prvotno mesto pa je potreben mikrokiruški poseg. Tehnik prekrivanja dlesni je več in so odvisne od pogojev in lastnosti tkiv. Za doseganje optimalnega rezultata je včasih potrebno tudi presajanje dlesni ali pa uporaba različnih preparatov, ki spodbujajo regeneracijo mehkih in trdih tkiv. Sam poseg se opravi v lokalni anesteziji in s pomočjo mikroskopa ali lup. Traja približno 1 uro, v primeru več zob pa lahko tudi do 1 ure in pol. Navodila po posegu zahtevajo spremenjen režim izvajanja ustne higiene, ki lahko traja do 6 tednov. Tkiva pa se nato prilagajajo in »zorijo« še več kot 6 mesecev, zato lahko dokončen rezultat ocenimo šele po 1 letu.

Že med načrtovanjem in izdelavo kirurške šablone se ugotovi ali je na voljo dovolj kosti za postavitev vsadka, ki bi bil primeren za tisto mesto. Takrat se izredno natančno lahko že predvidi v kolikšni meri bi bila potrebna dograditev kosti oziroma dvigovanje sinusnega dna.  Navadno se dograditev opravi sočasno z vstavitvijo vsadka, večje dograditve pa se opravi prej kot pripravljalni postopek, nato pa se čaka, da se kost zraste. Dograjuje se v čim večji meri z lastno kostjo in dodaja umetno kost, ko je potrebno.

V primeru pomanjkanja mehkih tkiv se navadno pojavijo težave po končani protetični/implantološki terapiji z izvajanjem higiene. Če je prirasle dlesni premalo, se sluznica uviha preko zoba in preprečuje samočiščenje, kot tudi ščetkanje zoba. Kjerkoli pa zastaja hrana, se pojavljajo vnetja in težave. Pomanjkanje mehkih tkiv se navadno opazi že pri pregledu, uredi pa se lahko tudi po končani protetični/implantološki terapiji.

Že med načrtovanjem postavitve vsadka v zgornji čeljusti preučimo količino kosti. Maksilarni sinus se lahko v predelu ličnikov in kočnikov spusti izredno blizu ustni votlini, kar nam onemogoča uspešno implantacijo. V teh primerih je potrebno dno sinusnega dna dvigniti oziroma dograditi s kostjo. Ob manjših dograditvah se lahko opravi hkrati z vstavitvijo vsadka, ob večjih pa je potrebno poseg opraviti ločeno, počakati, da se kost vraste in nato vstaviti vsadke. Poseg dviga sinusnega dna je med bolj predvidljivimi posegi in ob pomanjkanju kosti nujen za uspešno implantološko terapijo.